»Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj.«

»Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda pozneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo ali pa tudi ne.«

»Dekle iz zlatih sanj«

»Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …«

»Ozko zrezljane steze / med zelenjem in skalo, / usnje, ki veže in ne popušča, / ko blodiš po makadamu / z nesnovnimi svetovi / in ostanki nekih sanj, / vzpenjajoč se v terapijo / z oblaki […].«

»Še vedno pri začetkih, / ugreznjenih v ponorih spomina / z novimi obrazi iz časa v čas.«

»S to zmago so se mi uresničile sanje iz otroštva.«

»Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?«

»Vsi priseljenci so umetniki, saj iz nič, iz sanj ustvarjajo življenje in prihodnost. Življenje priseljencev je umetnost v najčistejši obliki.«